Desetnajst

Danes sem stopila v tretje desetletje svojega življenja ... Uradno sem zapustila obdobje najstništva (neuradno se to verjetno nikoli ne bo zgodilo:) in od mene se vedno bolj pričakuje, da bom bolj odrasla in odgovorna ... bo res treba začeti delati na tem - nič igranja z Barbikami, nič branja stripov, nič spanja z medvedki in punčkami, nič lizanja lizik, nič zbiranja prtičkov, ... :)

Črno-belo ...

Sama sebi ne bi verjela, ampak po šestih letih grozljivih lekcij klavirja pri moji kot-zmaj-zastrašujoči profesorici, sem se odločila, da spet prestopim prag glasbene šole. In presenečena ugotavljam, da se nekateri mentorji ne derejo na svoje učence, ne prhajo z nosnicami, če se zmotimo, ne padajo s stola pri vežbanju lestvic in najpomembnejše - ne mečejo nam učnih knjižic v glavo (!) ... Moj Denis veliko črno-belo stvar obvlada v nulo in svoje znanje prav prijazno prenaša naprej ... in samo sanjam lahko, da bom mogoče nekega dne tudi jaz znala iz tipk izvabljati take čarobne melodije, kot jih zna on ...

V soju sveč počivata že kar nekaj let. A vseeno me vedno ob tem času preplavijo spomini ... na vajin varen objem, tople oči in vedno prijazno besedo. Na zimske večere, ki sem jih preživljala v vajini kuhinju ob beli kavi, pravljicah in smehu, ki ni nikdar ponehal. Včasih sem imela občutek, da sta vidva edina, ki res razumeta ... bila sta tako dobra stara starša. Ata, mama - upam, da sta tam zgoraj srečna skupaj z Njim ... Pogrešam vaju!

Pesem stare kadilke

Še ena, ki se mi dopade - Joni Mitchell, ki ima za moje pojme totalno hud glas (še posebi, ker je zaradi kajenja privlačno raskav:)

Tears and fears and feeling proud
To say I love you right out loud ...
(Kako zelo je zadela tole ... hm hm ...)

Svečke, zeleni trakci, napetost v zraku, visoke pete - posledično razbolele noge, petje ... in polna dvorana ljudi. Draga Mens Sonora (Marta, Maruša, Marija, Lea, Lučka, Katja, Ajda, Urša Č., Urša M., Katarina, Irena, Petra, Polona, Urška, Mojca, Andreja, Klara, Jelka), hvala za čaroben večer, ki sem ga danes doživela v vaši družbi.
Lp,
fot.martina;)

V sestrini sobi sem našla knjigico, v kateri je tale pesmica ... Meni je všeč :)

Opozorilo

Ko bom stara, bom nosila vijoličasto
in rdeč klobuk, narobne barve in oblike.
Pokojnino bom zapravila za žganje in poletne rokavice
in satenaste sandale. Rekla bom, da nimamo za maslo.
Sedla bom na pločnik, ko bom upehana.
V trgovinah bom jedla, kar dajo zastonj,
in sprožala bom alarme. S palico bom ropotala po ograjah.
To vse na račun resnosti v mladosti.
V copatih bom šla ven, ko bo deževalo,
in rože bom trgala po sosednjih vrtovih.
Naučila se bom pljuvati.

Lahko bom nosila razcapane srajce in se zredila,
pojedla tri funte klobas naenkrat
ali pa cel teden živela od namazanega kruha.
Zbirala bom svinčnike in barvice in podložke za kozarce.
Razporedila jih bom po škatlah.

Za zdaj pa je obleka zato, da nas ščiti pred mokroto.
Plačati moramo stanarino in ne smemo preklinjati v javnosti.
Moramo biti vzor svojim otrokom.
Prijatelje moramo vabiti v goste in brati časopise.

Kaj pa če bi začela že zdaj malo vaditi?
Da tisti, ki me poznajo, ne bodo preveč iz sebe,
ko bom nenadoma stara, oblečena v vijoličasto.

(Yenny Joseph)

Skoz pomladni dež bom šla ...

Danes sem dve uri preživela v knjigarni (čas tam nedvomno hitreje teče:) in brala ... In tako sem se prvič podrobneje srečala z dramsko igralko in poeteso Milo Kačič. Skoz pomladni dež bom šla je zbirka njenih najglobjih in najbolj čustvenih ljubezenskih pesmi, ki so jo izdali po njeni smrti. Nekaj najbolj nežnega in obenem razburkanega, kar sem kdaj brala. Ljubezen iz skorajda vseh možnih zornih kotov. Poezija, ki se te dotakne ... vsaj v takšni meri, da začneš razmišljati, da bi knjigo kupil :)

Pomladno jutro, vstalo iz noči,
v predivo megle skrilo je obzorje.
Tam daleč, daleč zadaj, tam je morje,
še dlje za morjem sonce je in ti.
(Mila Kačič)