Gospodarji ljudje (aja?)

Dovolite mi, da se predstavim: Runo, nemški ovčarski pes, gospodar človeka, ki si misli, da je moj gospodar. V resnici sem gospodar jaz in tako ni le v mojem primeru - psi smo namreč že zdavnaj zavladali nad ljudmi, ljudje pa že dolgo žive v utvari, da nam gospodarijo oni.

Kdo je glavni? Ali tisti, ki svobodno teka sem ter tja po cestah, pločnikih in zelenicah, ali tisti, ki hodi za njim, ga kliče, opozarja na avtomoblie in za njim pobira drekce in jih daje v polivinilasto vrečko?
Je gospodar tisti, ki češe, ali tisti, ki ga češejo, sprejajo proti insektom, ki mu umivajo tačke?
Je gospodar tisti, ki poležuje in dremlje, ko se mu to le zahoče, ali tisti, ki vstaja ob zoprnem zvonjenju budilke, hiti v službo, iz službe po uradih in po drugih opravkih, ki kuha, pere, lika, telefonira in neprestano pogleduje na uro?
Je gospodar on, ki mora za svojo in mojo hrano delati, ali sem gospodar jaz, ki sem postrežem, ki si to zaželim in človeka opozorim na to, da sem lačen in žejen in da naj končno že opravi dolžnost, ki si jo je naložil?
Kdo mi kupuje ovratnice proti bolham, ovratnice za okras, ovratnice za sprehod in za povodec, s katerim zadržuje mojo razigranost in pazi, da ne pridem pod kolesa avtomobilov? Kdo mi kupuje brikete, slastne koščice, kdo me vodi k veterinarju, ki skrbi za moje zdravje?
Kdo poskrbi za striženje dlake in nohtov, komu ni škoda denarja za pasjo kozmetiko?
Sem gospodar jaz, ki le popraskam po vratih, ko se vrnem s potepa, in že mi odpro, ali je gospodar tisti, ki si, če se vrne domov pozna ponoči, še pozvoniti ne upa?
Je gospodar on, ki ga žena krega za vsako uro zamude, ali sem gospodar jaz, ki me je vesela, da se le vrnem?
Eno naj bo jasno: gospodarji niso ljudje, gospodarji smo mi, psi.
Vendar pa je treba priznati tudi žalostno dejstvo, da vsem psom le še ne gre tako dobro. Nekaterim ni lepo - privezani so in ubogati morajo, nihče jih ne češe in celo za jesti in piti nimajo dovolj, žive tako slabo kot ljudje.
Toda stanje se izboljšuje, naši problemi so delžni vse večje medijske pozornosti, vse več je ljudi, ki se zavzemajo za naše pravice. Še z repom ne bo treba migniti, da nam bodo na krožniku prinesli, kar nam prija!
Kajti gospodarji smo mi, psi.
(E. J.)

Kako nesramno hitro kakšni dnevi švignejo mimo, ti pa se na koncu zaveš, da pravzaprav nič pametnega nisi naredil. Kriza.

Moj modǝr ptǝč

Ravno po koncertu ... Ruske pesmi, razigranost, smeh, iskrice v očeh in trema, ker so med poslušalci tudi profesorji ... Letos smo postali prava klapa. Fajn občutek je, ko pripadaš. Ko si sproščen in obdan z d-bestičnimi ljudmi. Ko enostvano uživaš v super družbi in zraven še počasi srkaš pivičko (ali pa limonado, kakor koli že, kajne:) in pomagaš Lukatu zvijati cigarete in se z Vido in Leonom igraš lokomotivo ... Ne morem reči drugega kot: Sinji orel, dons je blo kul!

Letošnje kresovanje ...

... je bilo nedvomno najlepše do sedaj - v objemu kočevskih gozdov, v dobri (in khm ... dokaj pijani) družbi, s polnimi možgani kisika in v čudoviti luči prvomajskega kresa ... hja no, rekla bi, da sem skorajda upoštevala nasvet enega izmed sopevcev iz ruskega zbora: "Lepo kresuj, če boš kam šla, za 1. maja pa naj te ob 7ih zjutraj zbudi ena dobra budnica - sej plehmuska je ja fajn, pol pa na golaž, pa ta zelenga, pa še en rudeč nagelj na prsi, pa si zmagala". :)

Potep

Ko sem bila mlajša, smo skoraj vsako nedeljo z družino šli na potep s kolesi do Save, kjer se je nahajal še dokaj neoskrunjen kos narave ... Danes sem se odločila, da jo po zelo dolgem času spet obiščem ... in skorajda je nisem prepoznala. Pričakovala sem tišino, dobila pa skoraj na vsakih 200m novo gručo glasnih ljudi s še bolj glasnimi avto-radii. Drevesa so povešala zlomljene veje, ki so jih ljudje sekali za peko na žaru. O čistih belih kamenih plažicah ni bilo ne duha ne sluha - povsod so ležale pločevinke piva, plastenke, gume, papirčki in druge smeti. Šele ko sem prišla dovolj globoko v goščavo, sem zaslišala ptičje petje in žuborenje (sicer zelo onesnažene) vode. Pogled se mi je ustavil na čaplji, ki je žalostno brodila po plitvini in (verjetno brez uspeha) iskala kakšno ribico za kosilo. V ozadju pa se je videlo mesto, ki iz dneva v dan križem-kražem širi svoje asfaltirane ceste po travnikih in gozdovih, ter jemlje dom in zavetje drugim bitjem. Kako smo lahko ljudje tako egoistični in brezčutni do nečesa tako čudovitega, kot je narava?!

Čarobna piščal

Tole si definitivno zasluži objavo na mojemu blogu. Bojda gre za gospo, ki si je neizmerno želela peti, vendar ji starši niso hoteli financirati izobraževanja na tem področju (I wonder why? :) ... Ko pa je dobila neko bajno zapuščino, se je odločila izživeti svoje sanje. Najela je dvorano in orkester, nastalo pa je nekaj takega:

p.s.: Saj ne rečem, da teta nima čisto nič posluha, le previsoko skladbo si je izbrala. Mozartova Kraljica noči je namreč najvišja skladba, napisana za ženski glas in pride do tona f3 ...

Simpatičen opis neke turistične agencije ... Me je zamikalo, da bi tudi jaz bila tam, kjer je vedno lepo in vedno toplo:

... Sonce tam sije drugače kot doma. Na nek groovy, izi način. In ta ritem ... neprestano nabija. Ko krogla zapusti nebo, še vedno dogaja - zdaj še globlje ... še bolj sladko ... Frekvenca skuliranosti je visoka. Nikjer ne vidiš toliko nasmehov, tam pa se nasmehe naučiš celo razlikovati. Kdo bi si mislil, da ima sreča več kategorij. Ti kraji res niso nikdar videli žalosti. Kamorkoli pogledam, kamorkoli se dam, vedno je vse res tako ... kul.