Potep

Ko sem bila mlajša, smo skoraj vsako nedeljo z družino šli na potep s kolesi do Save, kjer se je nahajal še dokaj neoskrunjen kos narave ... Danes sem se odločila, da jo po zelo dolgem času spet obiščem ... in skorajda je nisem prepoznala. Pričakovala sem tišino, dobila pa skoraj na vsakih 200m novo gručo glasnih ljudi s še bolj glasnimi avto-radii. Drevesa so povešala zlomljene veje, ki so jih ljudje sekali za peko na žaru. O čistih belih kamenih plažicah ni bilo ne duha ne sluha - povsod so ležale pločevinke piva, plastenke, gume, papirčki in druge smeti. Šele ko sem prišla dovolj globoko v goščavo, sem zaslišala ptičje petje in žuborenje (sicer zelo onesnažene) vode. Pogled se mi je ustavil na čaplji, ki je žalostno brodila po plitvini in (verjetno brez uspeha) iskala kakšno ribico za kosilo. V ozadju pa se je videlo mesto, ki iz dneva v dan križem-kražem širi svoje asfaltirane ceste po travnikih in gozdovih, ter jemlje dom in zavetje drugim bitjem. Kako smo lahko ljudje tako egoistični in brezčutni do nečesa tako čudovitega, kot je narava?!