Vozim se iz mesta proti domu. Pritiskam nos na mrzlo okno stare dobre osmice (najboljši avtobus, na katerem skoraj nikoli ni gužve), opazujem dežne kapljice in poslušam rahlo raskav glas Patty Griffin. Po celodnevnem hitenju, zmrzovanju na avtobusnih postajah, obveznih vajah iz ruščine in slovenščine, branju Gogolja in učenju v najmogočnejših ustanovah, kar jih premore Ljubljana, imam končno nekaj časa zase. Tako utrujena sem. Zaspana. Lačna. Zebe me. Ampak vseeno se mi smeji. Ne vem zakaj. Enostavno srečna sem...Bog, hvala ti za take dni... Hvala ti, da ne padem v tisto temačno depresijo, ki me včasih drži v krempljih, ampak se borim. Hvala ti za vse ljudi, ki me obdajajo, me spravljajo v dobro voljo in katere imam tako neskočno rada. Hvala ti za mojo družino, ki me resda vedno draži in nikoli ne razume - a vse to počne iz ljubezni, hvala ti za prijatelje (posebno tiste, ki imajo radi pomlad, čokoladne lizike, rolanje, ljudi iz Švedske, marjetice v laseh, "kanalizacijo", čebljanje po telefonu, udobne perjanice, Allstarke, petje na 1000 in en način, špagete s tunino in paradižnikom, kačje pastirje, zeleno barvo, branje osladnih ljubezenskih romanov in Harry-ja Potter-ja v angleščini, country ter nenehno gledanje Pride&Prejudice...:), hvala ti za mojo najmlajšo prijateljico L., ki s svojimi navihanimi besedami in nedolžnimi objemi in poljubi prebuja in ohranja otroka v meni, hvala ti tudi za vse tiste majhne in večini ljudi nepomembne stvari, ki me osrečujejo, ...
Hvala Ti...
