Kriza. Sem pošteno razmišljala ali naj se sploh spravim pisati blog v takem stanju, kot sem danes... Skratka-zoprna sem kot podrepna muha in še zavedam se svoje sitnobe (primer: v knjižnici sem hotela na mrtvo pretepsti nič hudega sluteče dekle, ki me je enkrat ponesreči ošinilo s pogledom). Grozna sem. No, pa saj ponavadi nism tak "pain-in-the-ass". To se zgodi...hm-ja no, približno enkrat na mesec:) Pa naj bo. Uvodne besede. Dajmo, martina, navduši ljudi! :) Če povem bistvo: s temle spletnim dnevnikom bi rada vzpodbudila svojo domišljijo, utrdila čut za pisanje, imela možnost za objavo raznih umetniških izlivov in pa seveda najpomembnejše - olajšala svojo dušo, ko mi bo težko ali ko bom zelo zelo srečna.
V upanju na čim več pozitivno nastrojenih postov, pozdrav vsem bodočim bralcem mojih pisarij in čečkarij...
No comments:
Post a Comment