Kako nesramno hitro kakšni dnevi švignejo mimo, ti pa se na koncu zaveš, da pravzaprav nič pametnega nisi naredil. Kriza.

Moj modǝr ptǝč

Ravno po koncertu ... Ruske pesmi, razigranost, smeh, iskrice v očeh in trema, ker so med poslušalci tudi profesorji ... Letos smo postali prava klapa. Fajn občutek je, ko pripadaš. Ko si sproščen in obdan z d-bestičnimi ljudmi. Ko enostvano uživaš v super družbi in zraven še počasi srkaš pivičko (ali pa limonado, kakor koli že, kajne:) in pomagaš Lukatu zvijati cigarete in se z Vido in Leonom igraš lokomotivo ... Ne morem reči drugega kot: Sinji orel, dons je blo kul!

Letošnje kresovanje ...

... je bilo nedvomno najlepše do sedaj - v objemu kočevskih gozdov, v dobri (in khm ... dokaj pijani) družbi, s polnimi možgani kisika in v čudoviti luči prvomajskega kresa ... hja no, rekla bi, da sem skorajda upoštevala nasvet enega izmed sopevcev iz ruskega zbora: "Lepo kresuj, če boš kam šla, za 1. maja pa naj te ob 7ih zjutraj zbudi ena dobra budnica - sej plehmuska je ja fajn, pol pa na golaž, pa ta zelenga, pa še en rudeč nagelj na prsi, pa si zmagala". :)

Potep

Ko sem bila mlajša, smo skoraj vsako nedeljo z družino šli na potep s kolesi do Save, kjer se je nahajal še dokaj neoskrunjen kos narave ... Danes sem se odločila, da jo po zelo dolgem času spet obiščem ... in skorajda je nisem prepoznala. Pričakovala sem tišino, dobila pa skoraj na vsakih 200m novo gručo glasnih ljudi s še bolj glasnimi avto-radii. Drevesa so povešala zlomljene veje, ki so jih ljudje sekali za peko na žaru. O čistih belih kamenih plažicah ni bilo ne duha ne sluha - povsod so ležale pločevinke piva, plastenke, gume, papirčki in druge smeti. Šele ko sem prišla dovolj globoko v goščavo, sem zaslišala ptičje petje in žuborenje (sicer zelo onesnažene) vode. Pogled se mi je ustavil na čaplji, ki je žalostno brodila po plitvini in (verjetno brez uspeha) iskala kakšno ribico za kosilo. V ozadju pa se je videlo mesto, ki iz dneva v dan križem-kražem širi svoje asfaltirane ceste po travnikih in gozdovih, ter jemlje dom in zavetje drugim bitjem. Kako smo lahko ljudje tako egoistični in brezčutni do nečesa tako čudovitega, kot je narava?!

Čarobna piščal

Tole si definitivno zasluži objavo na mojemu blogu. Bojda gre za gospo, ki si je neizmerno želela peti, vendar ji starši niso hoteli financirati izobraževanja na tem področju (I wonder why? :) ... Ko pa je dobila neko bajno zapuščino, se je odločila izživeti svoje sanje. Najela je dvorano in orkester, nastalo pa je nekaj takega:

p.s.: Saj ne rečem, da teta nima čisto nič posluha, le previsoko skladbo si je izbrala. Mozartova Kraljica noči je namreč najvišja skladba, napisana za ženski glas in pride do tona f3 ...

Simpatičen opis neke turistične agencije ... Me je zamikalo, da bi tudi jaz bila tam, kjer je vedno lepo in vedno toplo:

... Sonce tam sije drugače kot doma. Na nek groovy, izi način. In ta ritem ... neprestano nabija. Ko krogla zapusti nebo, še vedno dogaja - zdaj še globlje ... še bolj sladko ... Frekvenca skuliranosti je visoka. Nikjer ne vidiš toliko nasmehov, tam pa se nasmehe naučiš celo razlikovati. Kdo bi si mislil, da ima sreča več kategorij. Ti kraji res niso nikdar videli žalosti. Kamorkoli pogledam, kamorkoli se dam, vedno je vse res tako ... kul.

:(

Beden filing je, ko ti vzamejo nekaj, kar ti je pri srcu. Tokrat so mi vzeli že 2. kolo - tistega lepega zelenega z marjeticami. Tistega, ki mu je nenehoma veriga dol padala. Tistega, ki je deloval samo v dveh prestavah. Tistega, ki je mazal mojo desno hlačnico. Bil je kripa, ampak bil je tudi moje najljubše prevozno sredstvo v sončnih dneh.

Zelenko, pogrešam te, vedno boš v mojem srcu, ...