Svečke, zeleni trakci, napetost v zraku, visoke pete - posledično razbolele noge, petje ... in polna dvorana ljudi. Draga Mens Sonora (Marta, Maruša, Marija, Lea, Lučka, Katja, Ajda, Urša Č., Urša M., Katarina, Irena, Petra, Polona, Urška, Mojca, Andreja, Klara, Jelka), hvala za čaroben večer, ki sem ga danes doživela v vaši družbi.
Lp,
fot.martina;)

V sestrini sobi sem našla knjigico, v kateri je tale pesmica ... Meni je všeč :)

Opozorilo

Ko bom stara, bom nosila vijoličasto
in rdeč klobuk, narobne barve in oblike.
Pokojnino bom zapravila za žganje in poletne rokavice
in satenaste sandale. Rekla bom, da nimamo za maslo.
Sedla bom na pločnik, ko bom upehana.
V trgovinah bom jedla, kar dajo zastonj,
in sprožala bom alarme. S palico bom ropotala po ograjah.
To vse na račun resnosti v mladosti.
V copatih bom šla ven, ko bo deževalo,
in rože bom trgala po sosednjih vrtovih.
Naučila se bom pljuvati.

Lahko bom nosila razcapane srajce in se zredila,
pojedla tri funte klobas naenkrat
ali pa cel teden živela od namazanega kruha.
Zbirala bom svinčnike in barvice in podložke za kozarce.
Razporedila jih bom po škatlah.

Za zdaj pa je obleka zato, da nas ščiti pred mokroto.
Plačati moramo stanarino in ne smemo preklinjati v javnosti.
Moramo biti vzor svojim otrokom.
Prijatelje moramo vabiti v goste in brati časopise.

Kaj pa če bi začela že zdaj malo vaditi?
Da tisti, ki me poznajo, ne bodo preveč iz sebe,
ko bom nenadoma stara, oblečena v vijoličasto.

(Yenny Joseph)

Skoz pomladni dež bom šla ...

Danes sem dve uri preživela v knjigarni (čas tam nedvomno hitreje teče:) in brala ... In tako sem se prvič podrobneje srečala z dramsko igralko in poeteso Milo Kačič. Skoz pomladni dež bom šla je zbirka njenih najglobjih in najbolj čustvenih ljubezenskih pesmi, ki so jo izdali po njeni smrti. Nekaj najbolj nežnega in obenem razburkanega, kar sem kdaj brala. Ljubezen iz skorajda vseh možnih zornih kotov. Poezija, ki se te dotakne ... vsaj v takšni meri, da začneš razmišljati, da bi knjigo kupil :)

Pomladno jutro, vstalo iz noči,
v predivo megle skrilo je obzorje.
Tam daleč, daleč zadaj, tam je morje,
še dlje za morjem sonce je in ti.
(Mila Kačič)

Dosežek!

S ponosom sporočam, da sem v ponedeljek, 1. oktobra 2007, prvič uspela spackati skupaj nekaj, čemur bi se lahko reklo "nedeljsko kosilo" - se pravi juha (ok, priznam, bila je Knorr-ova), pečen krompir, piščanec s sezamom, paradižnik s feto sirom in sladica - čokoladni žepki (ok, priznam, bili so Pečjakovi) ... Drugi dosežek pa je, da sem se naučila narediti tudi krompirjeve svaljke (2. oktober) ... :) Naj se vam zdijo te stvari še tako banalne, verjemite, da je to zame velik korak naprej. Zdaj se moram pa samo še naučiti, kako se pralni stroj zalaufa, pa bom za omožit :P

:)

Said Hamlet to Ophelia,
I'll draw a sketch of thee,
What kind of pencil shall I use?
2B or not 2B?

(Spike Milligan)

Stran ...

Prav zdajle me je po dolgem času spet prijelo, da bi odšla nekam daleč stran od sveta, v katerem živim, in pustila vse tegobe in skrbi za sabo ... vsaj za kratek čas ...

"Večni otroci"

Med vikendom, ki sem ga večino časa preživela v mamičini postelji (to je pač že od nekdaj prostor, kjer vse njene 4 hčerke prebolevamo takšne in drugačne vrste bolezni), sem ponovno vzela v roke knjigo Mali princ, najbolj znano delo francoskega pisatelja Antoinea de Saint-Exeuperya. Pod videzom otroške knjige delo skriva številne globoke misli o življenju in ljubezni, avtor pa razkriva tudi svoje dojemanje človeških napak in preprosto modrost otrok, ki jo ljudje z odraščanjem pozabimo ...

... in tu je odlomek, ki me je med tem branjem najbolj nagovoril ...

"Moje življenje je enolično. Jaz lovim kokoši, ljudje lovijo mene. Vse kokoši so si podobne in vsi ljudje so si podobni. Zato mi je že malce dolgčas. Če pa bi me udomačil, bi v moje življenje posvetilo sonce. Spoznala bi korake, drugačne od drugih. Drugi koraki me ženejo pod zemljo. Tvoj korak bi me kot glasba privabil iz luknje. In potem, poglej! Ali vidiš tam doli polje, polno žita? Jaz ne jem kruha. Meni žito nič ne pomeni. Žitna polja me ne spominjajo na nič. In to je žalostno! Toda ti imaš lase, barve žita. Bilo bi čudovito, ko bi me udomačil! Žito, ki je obarvano zlato, bi me spominjalo nate. Ljubila bi šum vetra v žitu ..."

Lisica je obmolknila in dolgo opazovala Malega princa: "Prosim te ... udomači me!" je prosila.