"Večni otroci"

Med vikendom, ki sem ga večino časa preživela v mamičini postelji (to je pač že od nekdaj prostor, kjer vse njene 4 hčerke prebolevamo takšne in drugačne vrste bolezni), sem ponovno vzela v roke knjigo Mali princ, najbolj znano delo francoskega pisatelja Antoinea de Saint-Exeuperya. Pod videzom otroške knjige delo skriva številne globoke misli o življenju in ljubezni, avtor pa razkriva tudi svoje dojemanje človeških napak in preprosto modrost otrok, ki jo ljudje z odraščanjem pozabimo ...

... in tu je odlomek, ki me je med tem branjem najbolj nagovoril ...

"Moje življenje je enolično. Jaz lovim kokoši, ljudje lovijo mene. Vse kokoši so si podobne in vsi ljudje so si podobni. Zato mi je že malce dolgčas. Če pa bi me udomačil, bi v moje življenje posvetilo sonce. Spoznala bi korake, drugačne od drugih. Drugi koraki me ženejo pod zemljo. Tvoj korak bi me kot glasba privabil iz luknje. In potem, poglej! Ali vidiš tam doli polje, polno žita? Jaz ne jem kruha. Meni žito nič ne pomeni. Žitna polja me ne spominjajo na nič. In to je žalostno! Toda ti imaš lase, barve žita. Bilo bi čudovito, ko bi me udomačil! Žito, ki je obarvano zlato, bi me spominjalo nate. Ljubila bi šum vetra v žitu ..."

Lisica je obmolknila in dolgo opazovala Malega princa: "Prosim te ... udomači me!" je prosila.