Filozofiranje

Ljudje smo krhka bitja. V divji stepi mlada gazela že po parih urah shodi in skaklja s svojo materjo ob strani. Človek za prvi korak potrebuje 10 ali več mesecev. Levinja svoje mladiče po kratkih dveh letih začne odganjati od sebe in jih sama nažene v svet. Človek za samostojnost potrebuje vsaj 19-25 let, nekaterim to celo nikoli ne uspe! Ob takih nedolžnih primerjavah se mi poraja vprašanje: kako se lahko človek, ki je v osnovi prav nebogljeno bitje, pojavlja na vrhu prehranjevalne verige in vlada vsemu stvarstvu s praktično neomejeno oblastjo? Polovica ljudi nas živi v betonu in vedno bolj izgubljamo pristen stik z naravo ... dihamo smog, ptičje petje smo preglasili z rohnenjem avtomobilov ... Bodo naši otroci in vnuki sploh vedeli, kako diši travnik, kjer rastejo ivanščice in kako žubori potok v gozdu? Zavidam ljudem, ki jih zbudi petelin in ne smetarski tovornjak, ki odvaža smeti. Zavidam jim, da si lahko vsak dan polnijo pljuča z dozo kisika in vonjajo sveže pokošeno travo. Želim si, da bi moji otroci imeli ta stik z naravo in spoštljiv odnos do drugih bitij, ki živijo na našem planetu. Torej, da pridem do zakjučka temu filozofiranju - očitno se bo treba omožit na kmete, molzt krave in jodlat po planinah :)

p.s.: Sicer pa je to moj 100. post - lahko mi čestitate :)

Gospodarji ljudje (aja?)

Dovolite mi, da se predstavim: Runo, nemški ovčarski pes, gospodar človeka, ki si misli, da je moj gospodar. V resnici sem gospodar jaz in tako ni le v mojem primeru - psi smo namreč že zdavnaj zavladali nad ljudmi, ljudje pa že dolgo žive v utvari, da nam gospodarijo oni.

Kdo je glavni? Ali tisti, ki svobodno teka sem ter tja po cestah, pločnikih in zelenicah, ali tisti, ki hodi za njim, ga kliče, opozarja na avtomoblie in za njim pobira drekce in jih daje v polivinilasto vrečko?
Je gospodar tisti, ki češe, ali tisti, ki ga češejo, sprejajo proti insektom, ki mu umivajo tačke?
Je gospodar tisti, ki poležuje in dremlje, ko se mu to le zahoče, ali tisti, ki vstaja ob zoprnem zvonjenju budilke, hiti v službo, iz službe po uradih in po drugih opravkih, ki kuha, pere, lika, telefonira in neprestano pogleduje na uro?
Je gospodar on, ki mora za svojo in mojo hrano delati, ali sem gospodar jaz, ki sem postrežem, ki si to zaželim in človeka opozorim na to, da sem lačen in žejen in da naj končno že opravi dolžnost, ki si jo je naložil?
Kdo mi kupuje ovratnice proti bolham, ovratnice za okras, ovratnice za sprehod in za povodec, s katerim zadržuje mojo razigranost in pazi, da ne pridem pod kolesa avtomobilov? Kdo mi kupuje brikete, slastne koščice, kdo me vodi k veterinarju, ki skrbi za moje zdravje?
Kdo poskrbi za striženje dlake in nohtov, komu ni škoda denarja za pasjo kozmetiko?
Sem gospodar jaz, ki le popraskam po vratih, ko se vrnem s potepa, in že mi odpro, ali je gospodar tisti, ki si, če se vrne domov pozna ponoči, še pozvoniti ne upa?
Je gospodar on, ki ga žena krega za vsako uro zamude, ali sem gospodar jaz, ki me je vesela, da se le vrnem?
Eno naj bo jasno: gospodarji niso ljudje, gospodarji smo mi, psi.
Vendar pa je treba priznati tudi žalostno dejstvo, da vsem psom le še ne gre tako dobro. Nekaterim ni lepo - privezani so in ubogati morajo, nihče jih ne češe in celo za jesti in piti nimajo dovolj, žive tako slabo kot ljudje.
Toda stanje se izboljšuje, naši problemi so delžni vse večje medijske pozornosti, vse več je ljudi, ki se zavzemajo za naše pravice. Še z repom ne bo treba migniti, da nam bodo na krožniku prinesli, kar nam prija!
Kajti gospodarji smo mi, psi.
(E. J.)