Čudovito izgleda, čudovito diši in grozno udobno je v njegovem objemu ... Ah ja, naš novi kavč je prav zares čeden! :)

Park zvončkov

"Sodobna civilizacija ne pozna besede za starše, ki izgubijo otroka. Žena, katere mož je umrl, je vdova, mož – vdovec. Če otrok izgubi starše, je sirota. Ko pa starši izgubijo otroka, kar je morda od vseh največja tragedija, za opis te velike izgube nimamo niti besede ..."

Ravno sem se vrnila s sprehoda po Žalah, kjer sva z Uršo našli nekakšno majhno pokopališče, imenovano Park zvončkov, namenjeno pa je umrlim otročičkom ... Globoko se naju je dotaknil pogled na male tablice z njihovimi imeni, na igračke, svečke in rožice, ki obdajajo vrt ... V zraku pa je bilo čutiti nepredstavljivo žalost atijev in mamic ...

Diversity to discover

Povezavo na tale video sem našla na blogu Uršinega loverja (btw - odkar sta bila na televiziji, se blazno nosita:) in se mi blazno dopade, ker imam občutek, da res ujame ritem naše male deželice. Pa še pesem v ozadju mi po koži sproža mravljice, tako lepa je ... :) U ž i v a j t e ...

During your journey on your final flight home
white wings will carry you and you will be flown.
To the pearly gates of Heaven, where they will usher you in.
To the feet of your Lord, your Saviour, and your friend.
He will hold you in his arms and the angels will sing
as another one of His children is delivered by white wings ...

Goodbye, Heath ...

Lepa si (O.S.T.) ...

... Svet se vrti naprej. Tisočletja za teboj in tisočletja za menoj bo svet velikanska bela krogla. Ledena. Pomrznile bodo reke, led bo prekril morja in tudi tista praska na parketu, ki si jo naredila s svojo peto, bo globoko, globoko pod snegom. In tudi ti in jaz. Nihče ne bo vedel, da sva nekoč, davno, davno pred njihovim svetom, živela dekle in fant. Ki sva bila nekaj posebnega. Posebnega tudi v tistem najinem, drugačnem svetu. Ne bodo vedeli za najino ljubezen, za bolečino strasti. Ničesar ne bodo vedeli o tem, kako je bolečina med nama postajala nevzdržna. Da se nisva zmogla upreti silnim čustvom, da se nisva hotela ločiti, živeti z bremenom svojih bolnih emocij pa tudi nisva več mogla. Da sem našel svoj izhod in verjel, da bova tako ostala za večno skupaj... Minevala so leta in stoletja, svet in ljudje so se spreminjali. Ničesar več ni bilo, razen ledu. Veliko ledu. Nihče več ni vedel za obupana ljubimca iz davnine. Pa vendar so ju zmotili v njunem miru. Odkrili so ju, vkovana v večni led. Ostal je nedotaknjen. V svoji mladosti, odprtih oči. Ostala je takšna kot je bila. V lepoti, z zaprtimi očmi. Fant je še vedno z občudovanjem in hrepenenjem gledal svojo ljubico in lahko si slišal njegovo šepetanje: “Lepa si ...” Ljudje ledenih tisočletij so ju iztrgali iz ledu. Naložili so ju v temno vozilo in odpeljali iz zmrznjene puščobe. Ledeni postavi sta se zibali v tresenju vožnje. Fant je zrl dekletu v obraz. Tresenje ga je skoraj prevrnilo. Nagibal se je k njej. Morda, morda jo bo dosegel, se je dotaknil z licem, z ustnicami. In morda bosta potem spet ... odprli so vrata. Ljudem nove dobe, dobe mraza in ledu, ni bilo mar za stvari med njima. Razstavili so ju, množice so si ogledovale človeka iz davnine. Fant pa je še vedno zrl. Da bi spet uzrl svojo ljubezen. Nekaj v tisočletjih ni zaledenelo ... Ljudje so še vedno iskali več, kupovali bolje. Kupili njo, razstavni eksponat številka ... Naložili so jo na voziček in jo odpeljali proti vratom. Fantu se je lomilo ledeno srce. Jokale so ledene oči in kristali zmrznjene krvi, ki je hotela spet pognati po telesu, so trli žile. Nihče ni videl silne bolečine, ki se je zarisala na fantovem obrazu. Ločili so ga od nje. Njegove oči so se počasi, zadnjič zaprle. In še enkrat si slišala: “Lepa si ...”

Včeraj ...

... sem preživela lep večer v duhu tekmovalnosti (minolovec je lahko zelo zabavna igra:), smeha, pogovorov, zezanja in še česa ...

Lifehouse

Zadnje dni poslušam tole:

Finally here, won't stay too late.
I want to feel you, I need to hear you.
You are the light that's leading me to the place where I find peace,
again.

You are the strength, that keeps me walking.
You are the hope, that keeps me trusting.
You are the light, to my soul.
You are my purpose, you're everything.

And how can I stand here with you, and not be moved by you?
Would you tell me 'How could it be any better than this?'

You calm the storms, and you give me rest.
You hold me in your hands, you won't let me fall
You steal my heart, and you take my breath away.
Would you take me in? Take me deeper now.

'Cause you're all I want
You're all I need
You're everything, everything.

(Lifehouse - Everything)