Sommer, summer, poletje, лето ...

Feel like a cat in heat, stuck in a moving car ... (tale vročina ubija)
P.s.: Zadnji izpit opravljen! Summer - here I come! :)

Kakšen nasvet?

Kaj lahko storiš, ko ti je nekdo tako všeč, ampak res tako grozno ušeč, da te začne kr notr stiskat, ko razmišljaš o njemu? In kaj lahko storiš, ko veš, da te osebe, ki ti je tako grozno ušeč, tri mesece ne boš videl? In kaj lahko storiš, če se zaradi te osebe ne moreš ne učit in na splošno nič pametnega početi? Če ma kdo odgovore na tale vprašanja naj mi jih PROOOOOOSIM zaupa... Jst izgubljam upanje, da mi bo uspelo najti en konstruktiven zaključek problema:)

Preblisk ...

... da je pink-ponk res zabavna igra:)

Fields of gold

Ko slišim ta komad imam vedno občutek, da se nekje Bogu za hrbtom sprehajam po poljih, ki se bleščijo v zahajajočem Soncu... In nič me ne teži...





You'll remember me when the west wind moves Upon the fields of barley You'll forget the sun in his jealous sky As we walk in the fields of gold... So she took her love For to gaze awhile Upon the fields of barley In his arms she fell as her hair came down Among the fields of gold... Will you stay with me, will you be my love Among the fields of barley? Well forget the sun in his jealous sky As we lie in the fields of gold... See the west wind move like a lover so Upon the fields of barley Feel her body rise when you kiss her mouth Among the fields of gold. I never made promises lightly And there have been some that I've broken But I swear in the days still left Well walk in the fields of gold Well walk in the fields of gold Many years have passed since those summer days Among the fields of barley See the children run as the sun goes down Among the fields of gold. You'll remember me when the west wind moves Upon the fields of barley. You can tell the sun in his jealous sky When we walked in the fields of gold...

Pr' Vandi

Včeraj sem preživela najbolj luštno popoldne v tem ornk natrpanem tednu... Na obrobje Postojne, ki ni taka betonska đungla kot Ljubljana, nas je (člane ruskega zborčka) v svoj dom povabila profesorica Vanda Babičeva. Ob nepretrganem smejanju, okušanju mnogovrstnih jedi (hvala Danijelini mami;), petju ob spremljavi Antonove bele :P kitare in ob prijetni primorski sapici, ki nam je mršila lase sem pozabila na vse tegobe, ki jih ima študent v tem času... enostavno - uživala sem življenje...

Tebi...

Dragi Timon!
Spomnim se te iz belih šolskih hodnikov... Kljub temu, da te nisem osebno poznala in nikoli s tabo govorila, mi je težko, da te ni. Ker ti si bil "naš"... Kjerkoli že si - upam, da si našel svoj mir in če boš utegnil popazi malo še na nas, ki ostajamo...
Iskreno sožalje vsem, ki ste poznali tega dolgolasega fanta, ki je rad igral na saksofon...

Number 10

Kok bi šla na njen koncert... Gre kdo z mano? :)
p.s.: tole je moj 10. post - napredno, huh? :)